Kako (po)uče(va)nje (tujih) jezikov narediti zanimivo in zabavno? Izmenjava znanj in izkušenj se je izkazala za recipročen proces. Konstantna interakcija z ljudmi mi je omogočala neprestano širjenje obzorij. Dinamika se je nepredstavljivo spreminjala glede na udeležence, pa čeprav je šlo večinoma za obravnavanje istih vsebin, izbira dobre teme pa je lahko sprožila goreče debate ter pripeljala do izmenjavanja pogledov na isti problem z najrazličnejših perspektiv. Ugotovila sem, da rada učim!
0 Comments
Pozabite na šolske učilnice in razlage iz učbenikov. Učinkovitejši način učenja tujih jezikov temelji na individualnem pristopu in prilagodljivosti. Popolna enačba za vse, ki nimate veliko časa. Pomanjkanje časa, zahtevna služba, družina in konjički so najpogostejši razlogi za to, da se ne odločimo za dodatno izobraževanje ali izpopolnjevanje svojega znanja – tudi tujih jezikov. S podobno težavo se je še pred kratkim spopadala tudi naša sogovornica mag. Mateja Škabar, ki je polno zaposlena mama, z dolgimi delavniki. Kako je svojo težavo rešila, si preberite na spletnem portalu SIOL oz. s klikom na povezavo. (Obe fotografiji: Bor Slana, SIOL)
Ne štejem se med jezikovne puriste, me pa za slovenski jezik vseeno malo bolj skrbi, odkar nas je zapustil profesor Toporišič, ki je vedno vlekel v take skrajnosti uporabe slovenskega jezika, da sem bila ob rednem popačenju slovenščine na drugi strani potem malo bolj mirna. Jezi me, ko se med seminarjem ali drugim dogodkom posvečam posameznim besedam in gre sporočilo čisto mimo mene, doma pa si pogledam zapiske in namesto nasvetov, najdem seznam novih popačenk (zanje sem že našla svoj izraz, ampak tega namerno delim le z Martom, ki me mora poslušati, ko med predstavitvami godrnjam). Naj ponazorim s primeri zapiskov z enega od podjetniških dogodkov iz lanskega leta (pisala bom po principu “piši kao što govoriš”):
Zmaga pa tale:
Tu sem si enostavno naročila še eno kavo in rogljiček in šla brat novice. Ni imelo smisla.
Lepo se zahvaljujemo vsem, ki ste sodelovali v naši nagradni igri, v kateri smo potencialnemu zmagovalcu ali zmagovalki obljubili 10 ur jezikovnega treninga izbranega jezika z osebnim jezikovnim trenerjem. Obljubo smo seveda tudi izpolnili. Deana Jezeršek, naša vodja izobraževanja, z zmagovalcem nagradne igre in dobitnikom 10-urnega jezikovnega treninga z osebnim jezikovnim trenerjem, gospodom Petrom Damjanićem. Upamo, da bo gospod Damjanić dobro izkoristil priložnost in izpopolnil svoje znanje angleščine. Seveda ni razloga, da si ne bi tudi tisti, ki ste imeli v nagradni igri malo manj sreče, privoščili svojega osebnega jezikovnega trenerja in se odločili za enega izmed tujih jezikov, ki jih ponujamo. Mnoge izmed vas, ki ste se odločili za sodelovanje v nagradni igri, je prepričal ravno intervju za spletni portal SIOL s podjetnikom Urošem Čarmanom. Če si ga če niste prebrali, kliknite na spodnjo fotografijo in si oglejte recept za uspeh. Pišite nam na info@languagesitter.si ali pa nas pokličite na 059 078 220 in svetovali vam bomo pri izbiri pravega jezikovnega paketa za vas! Ekipa LanguageSitter®
Tabla je najprej prispela brez okvirja, ki ga vidite na sliki. "Ja ... kako naj jo pa montiram?" "Aja, kako naj jo montiraš, ja to bo pa projekt!" "Pa saj sem napisal v mail, da potrebujem tablo, pripravljeno za montažo." "Aha, potem sva se pa narobe razumela." Huh? Jaz sem vse prav razumel. Dobro, ni kaj, sem naročil okvir drugje, ga je mojster zašvasal skupaj. Ampak je spet trajalo dva tedna. No, danes je prispela (skupaj z okvirjem) in hišna mojstra sta jo privijačila na kandelaber. Zdaj ponosno štrli z njega in obsijana s soncem mimovozečim naznanja, da smo tu, po stopnicah dol, druga vrata desno (ok, da smo druga vrata desno, ne piše, je pa res). In zdaj lahko čakam, da se kak butelj vanjo zaleti s previsokim kombijem. Ali pa, da jo odpihne veter. Ali pa uniči sneg. In dež. In mraz. Ampak to bo že štof za naslednjo objavo. Mart
I was in Slovenia for another three weeks so I arranged to have some more lessons in Slovene with Deana. The lessons, held in various coffee places, were great fun with me making considerable progress. She is a very skilled teacher who knows how to give encouragement, to be more insistent on us conversing in Slovene without forcing this, and how to correct errors graciously without being critical. Fotografija je nastala v kavarni Čokl, kjer profesor Doreian najraje vadi slovenščino. I am long on the tooth, moja glava pravi, da sem neumen, ker se učim slovensko, ampak moje srce pravi "naredi to vseeno". In English, my head tells me I am foolish because I learn Slovene, but my heart says "do it anyway". Here, as always, I listened to my heart because Slovenija je moj najljubši kraj na svetu. (Slovenia is my favorite place in the world.) Trying to learn her language is a natural response. I knew I was in good hands as I strove to learn more of a beautiful and difficult language. Patrick Doreian
Pred kratkim sem se sprehajala po mestu in vsrkavala celoten babilon jezikov, ki je odmeval po središču Ljubljane. Bil je lep dan, dokler ni mali pamž pred mano začel mami razlagati o prelepi pisani fasadi stavbe na Miklošičevi, mimo katere smo ravno stopali skupaj. In to v tako perfektni nemščini ... ne z besedami »schön« ali »wunderbar«, ne ne, on je uporabljal tiste besede, ki povprečnemu študentu nemščine za vedno ostanejo uganka in večni črv, ki zažira samozavest. Uporabljal je lepe pridevnike, ki sem jih razumela, sama pa jih le redko uporabljam, pa vse glagole z različnimi predponami, ki vsem, ki se učijo nemščine, vedno delajo preglavice (glagoli mitbringen, beibringen, umbringen se pomensko ne bi mogli bolj razlikovati med sabo, kar preverite). Vem, nemščina je njegov materni jezik, ampak vseeno zamori. In to vedno. Medtem ko drugi na to gledajo kot na nekaj srčkanega, mene razjeda od zavisti. Toliko ur učenja (imam jih čez 10.000, torej me podpira tudi teorija Malcoma Gladwella), potovanj, tečajev, prebranih knjig, zato, da me sredi Mikloščičeve povozi 4-letnik. Ni fer.
Pred letom dni sem spoznala trojezično 9-letnico. Oče je Španec, mama Nizozemka, hodi pa v britansko šolo. Med temi tremi jeziki je preklapljala, kot da bi bil vse le en velik materni jezik. Kakšen dar! V treh jezikih lahko govori, razmišlja, čuti. Ob takih primerih vedno svoje še neobstoječe otroke obsodim na večno učenje tujih jezikov in to od dneva 1. Ampak kako? Kako naj s svojim otrokom govorim v nemščini, ko pa to ni jezik mojih najglobjih čustev? Zopet se pokaže pomen učenja jezika v kontekstu. In te kontekste je zelo težko umetno kreirati v svojem okolju. To je tisti največji izziv LanguageSitterjev. In prav zato premikamo stene navideznih učilnic od morja do hribov, od telefonskega klica do spletnih klepetalnic, od mehiške restavracije do pohištvenega sejma.
Deana Dejan Narančić je bil včasih sodni zapisnikar. Če bi ga poznali, bi se vam to zdelo hecno. Zdaj dela kot skrbnik družbenih omrežij pri eni od ljubljanskih agencij, ki se s takimi stvarmi pač ukvarjajo. Včasih je bil tudi bloger. No, saj je še vedno, le frekvenca objav se je zmanjšala na raven, ko se med enim in drugim zapisom lahko zamenja letni čas ali celo dva. Zato pa toliko bolj obsesivno tvita. Preko 33,6K duhovitih in družbenokritičnih tvitov in retvitov je že nanizal v branje svojim 2000+ sledilcem. Dejan ljubi tropsko sadje, pohištvo legendarnega Nika Kralja in lokalno politiko (gospodič je še do naslednjih lokalnih volitev občinski svetnik občine Borovnica, vnovična kandidatura pa še ni potrjena), k pisanju za naš blog pa smo ga povabili predvsem zato, ker si stanovanje in posteljo za Bežigradom deli z Aleksandro, LanguageSitterko™, ki je z nami že od samega začetka. Dejan, beseda je tvoja.
Pardon, na rokavu dveh debelejših puloverjev s kapuco sem odkril nekaj kvadratnih centimetrov blaga, ki še niso bili še čisto suhi. Debelo minuto sem celo posvetil vprašanju, če se mi to morda ne zdi zaradi mrzlega zraka? Odločil sem se, da ne, in da če se morata še posušiti do konca, morata nazaj na zrak, in če sta že suha, jima malo zraka ravno tako ne more škoditi. Ziher je ziher. Zato sem puloverja odnesel na balkon in si vzel čas, da sem ju res skrbno obesil - tako, da tudi če bi kdo pogledal na balkon s ceste, ki gre mimo bloka, ne bo videti, da je puloverja obesil nekdo, ki to počne šele tretjič v dveh letih in pol, odkar živi s punco (in potem spet postanek in vprašanje samemu sebi – je dve leti in pol? je več? je manj?). Ura je bila nekaj čez polnoč. Za vsak primer sem še enkrat preveril, če je nastavek za WC papir res dobro pričvrščen in če je morda še kaj posode v umivalniku. Mačka sem nahranil ... kaj še? Nič. Super. Zdaj bom končno lahko pis... ali pa ne. Ponovno sem se zleknil pred TV in zaspal ob dveh zjutraj, ko je Alex prišla s koncerta. * * * Za ta blog zapis ni bilo nobenega deadlina. Žrlo me je samo, ker sem Martu obljubil, da bom zadevo spisal že pred dnevi, a se nikakor nisem mogel spraviti k pisanju. Tema zapisa naj bi bila, kako je živeti z LanguageSitterko™ (trivia: če je potrebno, preklinja v več jezikih kot posvojen otrok mornarja in tovarnjakarja), vendar se nisem in nisem mogel pripraviti do tega, da bi se zadeve res lotil. Malo stvar navdiha, malo stvar nabitega urnika, predvsem pa tega, da se stvari, za katere vemo, da bi jih morali storiti oz. da nas čakajo, ponavadi vedno lotimo malo z zamudo in z odlašanjem. * * * Službeni WC ... se opravičujem, ker spet pišem o WC-ju, ampak prisežem, da v tem prostoru ne preživim 23 ur na dan, čeprav ne vem, koliko vas bo temu verjelo po do sedaj prebranem. Skratka – službeni WC. Pred časom smo se selili. Selitev je bila po eni strani zelo praktična, saj smo stroške najema v firmi zmanjšali za več kot polovico, po drugi strani pa je bila relativno neumen dogodek – selili smo se v stavbo čez cesto. Iz okna prejšnje pisarne smo dobesedno videli v našo bodočo pisarno, vendar stvari seveda nismo mogli zmetati skozi okno ali jih enostavno spustiti po zajli iz četrtega nadstropja v prvo nadstropje čez cesto. Tako smo morali vse (in verjemite – šele ko se seliš, se zaveš, koliko stvari imaš) znositi v garažo, natovoriti v kombi, se zapeljati okrog stare stavbe do nove stavbe, kjer sicer obstaja dvigalo, ne obstaja pa dovoljenje za obratovanje dvigala, tako da je bilo potrebno vse stvari znositi po stopnicah (in verjemite – šele ko se seliš po stopnicah gor, se RES zaveš, koliko stvari imaš). In vsakič ko si prišel v prostore nove pisarne si skozi okno videl, kam se moraš vrniti po še več stvari in koliko teh stvari je še tam, tako da če kdo razume Sizifa, jaz razumem oba. In ko smo se končno ustalili v teh novih prostorih, sem začel podrobneje spoznavati toaletne prostore. Ker si skoraj obsesivno perem roke, točim vodo v grelec za potrebe kuhanja kave/čaja in polnim Flaško, da ne dehidriram, sem bil od začetka navdušen nad umivalnikom, ki je bil večji kot v prejšnjih prostorih. Konkretna, masivna stvar. Marsikdo si težko predstavlja, zakaj je to sploh stvar debate, ampak meni je bilo všeč – nič več gimnastike za moje dolge roke/grelec/Flaško pod čudnimi koti, samo da bi prišel do vode. Tu sem lahko skoraj naredil vse troje naenkrat, ker je bilo toliko prost... ah, sranje. Kaj je to? Na tak ogromen umivalnik so pričvrstili neko kratko pipico, iz katere voda pada neposredno na odtok in škropi na vse strani, ne glede na to, kako močan je tok (no ja, bolj ko odpreš vodo, bolj škropi). Pa to ni za nikamor ... kombinacija pipe in umivalnika, ki je manj učinkovita kot slonska surla. En dan sem naredil manjši test in pustil vodo teči medtem, ko sem si brisal roke. V pol minute je zadeva uspešno poškropila vseh šest kvadratnih metrov tal. In mene do kolen. “Ja, ja, sitno, vemo, ampak kje je poanta? Kakšno ima to zvezo z LanguageSitter™?” Ne bi pisal, če je ne bi imelo. :) * * * Svet se je v zadnjih letih ogromno razvil, predvsem kar se globalizacije tiče. In razvija se še naprej. Znanje enega ali večih jezikov postaja vse bolj pomembno tako za posameznike, ki si gradijo kariero na vse bolj odprtih in povezanih trgih, kot tudi za posameznike, ki na teh omenjenih trgih gradijo svoja podjetja in si želijo uspehov. Zato se je, čeprav je v naravi večine, da s stvarmi odlašamo dokler se le da oziroma dokler “ne najdemo nekaj časa”, dobro ustaviti in oceniti, ali je (boljše) znanje enega ali več tujih jezikov za nas prednost ali nekaj, brez česar bomo vseeno zmogli. Seveda lahko še naprej ne razmišljamo o tem in pospravljamo posodo, gledamo TV, pričvrstimo vse, kar je razmajanega v stanovanju (in potem potrkamo na vrata še sosedom, če imajo kaj takega) in kot obsedeni tipamo, ali so cunje res suhe ali jih je potrebno še malo sušiti, ampak slej ko prej pridemo v situacijo, ko bomo soočeni z odgovorom na zgornje vprašanje. In lahko si predstavljate, da je veliko bolje (in v kakšni prednosti ste vi/vaše podjetje), če smo takrat na to vprašanje popolnoma pripravljeni in imamo čudovit odgovor. Ta čudovit odgovor v jezikovnem smislu se da seveda doseči na različne načine, ampak če se dotaknemo pradavne internetne modrosti, kjer “ne moreš ocenjevati ribe po tem, kako dobro lahko spleza na drevo”, se lahko opomnimo, da niso vse metode učenja jezikov enake in enako učinkovite in tako lahko z izbiro napačne možnosti za učenje jezikov storimo to, kar je storil hišnik za omenjeni umivalnik z napačno pipo – lahko bi bilo super, ampak je daleč od tega. No, kar se mene tiče, lahko zagotovim, da LanguageSitter™ ne bo ničesar hendikepiral z generično izbiro in ponudbo (a la “enako za vse”), saj je vse - od ur, do materiala in lokacije učenja pripravljeno individualno in v sodelovanju s slušateljem za kar najboljšo motivacijo in rezultat. Kot nekdo, ki živi z LanguageSitterko™, pa lahko povem tudi, da so le-te strastne, tako glede jezika, kot tudi glede poučevanja. Po tem, kar sem videl in slišal, se slušatelji učijo točno tisto, kar potrebujejo in kar jih zanima, zato od ure do ure vidno napredujejo, kar se pozna tudi na samozavesti, ko začnejo pridobljeno znanje samostojno uporabljati - praviloma že v času trajanja programa. In verjetno bi pri LanguageSitter™ znali tudi izbrati boljšo pipo od te, ki jo je izbral naš hišnik. Dejan Narančić
Čez par dni gledam popoldansko oddajo na kanalu nacionalne televizije. Beseda teče o mladih, podjetnih dušah. Voditeljica oddaje napove prispevek. Gledam, poslušam, srkam zanimive obraze in besede teh ljudi, ki se ne prepuščajo malodušju obdobja, ter namesto tega raje kreativno razmišljajo, razvijajo, tržijo. Tudi Deana se pojavi na zaslonu in pove svoje; predstavi dejavnost podjetja LanguageSitter™. Opa, punca je na nacionalki, tole je pa resno! Očitno se o njeni zamisli že veliko govori. Odprem časopis. Drugič. Deanin nasmejan obraz poleg še enega članka o uspešnem zagonu podjetja. Sedim v dnevni sobi, na obisku pri starših, kažem na sliko ob članku in ponosno razlagam mami, da je to moja sošolka s faksa. »Zakaj pa nje ne vprašaš, če bi bila med govorci na TEDx dogodku, ki ga pripravljate,« me vpraša. Saj res! Karizmatična, artikulirana, s tisto iskrico v očeh – Deana bi res bila prava za to! In prav sem imela. Njen govor je bil zanimiv, navdihujoč, ravno takšen, kakršen TED govor mora biti. Kot jezikoslovka povem, da je Deana odlično zastopala naše barve. Danijela Nikolić
At LanguageSitter™, we consider the individualized hour to be of key importance to quality language learning. It is this approach that allows us, as teachers, to really connect with our students, making it easier for us to understand what they need from us.
Having worked in ‘regular’ schools before (both primary and secondary) I can honestly say I don’t miss the handouts, the long-winded grammatical explanations or the ‘fill in the gaps’ exercises. Although we do supply our students with such things if necessary, I, personally, prefer to focus on a more practical form of language teaching (speaking, listening, reading and writing). Being a LanguageSitter™ is much more than just being a language teacher. If you do your job right, you often find yourself donning the roles of friend, motivator, counsellor, comedian, co-worker and student to name a few. Those of us who work here wouldn’t have it any other way. :) Andrea
Sicer se pri LanguageSitter™ izogibamo primerjavam z jezikovnimi šolami, ker to nismo, in ker je storitev, ki jo ponujamo, povsem drugačna od storitev, ki jih ponujajo jezikovne šole. Ampak ker ljudje po naravi radi predalčkamo in s primerjavo zadeve vrednotimo, bom poskušal vse skupaj spraviti na isti imenovalec in potegniti kakšno vzporednico. V bar vkorakajo vodovodar, zobozdravnik, osebni trener in učiteljAli je storitev draga ali ne, je relativno in ponavadi odvisno tudi od tega, kako nujno jo človek potrebuje in kako močno si jo želi. Ko nam v stanovanju poči cev, ponavadi nujno potrebujemo vodovodarja, da povodenj ustavi. Njegov račun za uro dela lahko krepko preseže 50 evrov, sploh, če kot zavedni državljani in davkoplačevalci za plačano zahtevamo račun. Material v celotno zgodbo seveda ni vključen in se plača posebej. Ko gremo k zobozdravniku, pa četudi imamo srečo, da smo nabasali na takega, ki ima koncesijo, lahko hitro izgubimo 100, 150 in tudi več evrov za belo plombo, čiščenje zobnega kamna in kot žafran drag premaz iz fluora, ki ga razkriti vratovi naših zob baje nujno potrebujejo. Tudi Mladen, osebni trener iz potilnice v našem kvartu, verjetno ne bo navdušen, če mu bomo predlagali, naj nam za zgolj 10 evrov na uro pomaga do popolne postave.
Izberi mene, izberi mene!Ko se odločamo za jezikovni tečaj, je dobro, da vemo, kakšen cilj imamo in kako bomo do njega najhitreje in najlažje prišli. Ljudje smo seveda različni. Nekdo bo popolnoma zadovoljen s klasičnim skupinskim jezikovnim tečajem, kjer bo navezal nove stike s sotečajniki, predeloval lekcije iz učbenika, reševal naloge v delovnem zvezku, vadil slovnico s pomočjo preglednic in treniral dialoge v različnih simuliranih situacijah v učilnici. Jabolka. Spet nekdo drug si bo zaželel udeležbe na individualnem tečaju, saj meni, da bo tako hitreje napredoval, ker se bo učitelj posvetil samo njemu. Še vedno bo imel kar nekaj omejitev, kar se tiče terminov, lokacij in vsebin, ampak bolj kakovostne jezikovne šole se danes za svoje slušatelje kar lepo potrudijo. Hruške. Kaj pa ostane nekomu, ki ima na polno natrpan urnik in niti za eno uro naprej ne more napovedati, kdaj bo imel čas za tečaj? Nekomu, ki bi se včasih učil v svoji pisarni, drugič doma, tretjič na sprehodu čez Rožnik, četrtič kar po Skypu, petič pa med vožnjo na sestanek v Milano? Nekomu, ki rabi popolnoma prilagojene vsebine glede na panogo dela, ki ga opravlja, oz. glede na ožja osebna zanimanja? Nekomu, ki brez jezikovnega trenerja, osebnega motivatorja, ne bo dosegel zastavljenega jezikovnega cilja? Ostane mu ... banana? Jabolka, hruške in banane
S popolnoma resnim obrazom (oz. mirnima rokama, ki tole besedilo tipkata), lahko trdim, da je storitev, ki jo ponuja LanguageSitter™, vrhunska in da v njeno učinkovitost verjamem. Verjamem tudi, da je za določen profil ljudi metoda LanguageSitter™ pravzaprav edina realna možnost, da pridejo do želenega jezikovnega znanja. Posledično je seveda logično, da je učenje jezika z LanguageSitterjem™ veliko dražje od npr. individualnih jezikovnih tečajev, ki jih ponujajo kakovostne jezikovne šole pri nas. Hm ... bi bilo logično, ja ... pa je tudi resnično tako? Kaj in za koliko?Z našimi programi smo najprej primerjali programe treh najbolj uveljavljenih jezikovnih šol v Ljubljani. Zakaj v Ljubljani? Ker je v Ljubljani ponavadi vse najdražje. In kaj smo ugotovili? Da so najbolj individualni in najbolj vsrkavajoči in najbolj prilagojeni in prikrojeni in personalizirani tečaji pri teh treh jezikovnih šolah pravzaprav dražji, kot naši. Šok? Da ne bo pomote, vse tri (ne)omenjene jezikovne šole v podjetju izjemno cenimo in prepoznavamo kot kakovostne in učinkovite. Ampak take vsebinske, časovne in krajevne prilagodljivosti kot mi preprosto ne ponujajo. Poleg tega stranka pri nas dobi še osebnega jezikovnega trenerja, ki ji je lahko stalno na voljo v živo ali preko sodobnih komunikacijskih poti, individualno pripravljeno učno gradivo vključimo v osnovno ceno tečaja, pri 30-urnem jezikovnem paketu pa pravzaprav ponujamo 37,5-urnega, saj je naša ura dolga 60 minut. Primerjalna preglednica za tiste, ki se jim besedila tega bloga ne ljubi brati. Naše programe smo primerjali tudi z možnostmi učenja, ki jih ponuja svetovni splet (kar pomeni, da smo v zgodbo vključili še kivi). Ta je seveda cenovno še najbolj ugoden in večinoma ponuja popolno časovno in krajevno prilagoditev, saj se jezik lahko učite kadar koli, tudi iz domače postelje oblečeni v pižamo in skuštranih las. Je pa res, da ta opcija ne ponuja ene zelo pomembne komponente – motivatorja. Zato ta možnost, dasiravno sorazmerno priljubljena, morda ni najbolj primerna za primerjavo individualnih tečajev ponudnikov jezikovnih storitev. Kje je torej keč?Čeprav je pri nas dobrodošel vsakdo, ki potrebuje novo jezikovno znanje, LanguageSitter™ verjetno ni za vsakogar. Za tiste, ki vedo, da imajo na primer dva krat na teden popoldne čas obiskovati jezikovni tečaj, ki jih delo v skupini ne moti, ki ne potrebujejo posebej za njih prikrojenih vsebin, ki ne potrebujejo dodatnega motiviranja in ki jim klasične metode podajanja znanja povsem ustrezajo, obstaja kar nekaj zelo dobrih jezikovnih šol. Morda bo zvenelo poslovno nespametno, ampak sam sem že nekaj potencialnim strankam predlagal, naj se raje vpišejo v standardni skupinski tečaj na eno od treh jezikovnih šol v Ljubljani, ki smo jih uporabili za namene naše primerjalne preglednice. Enostavno sem ocenil, da jim delo po naši metodi res ne bo prineslo nobene dodane vrednosti. Za vse ostale, ki pa si želijo individualnega tečaja jezika, ga potrebujejo, ga morajo imeti, pa predlagam našo storitev. Kje je torej keč? Ni ga. Res ga ni. Trenutno ponujamo najbolj izpopolnjene individualne in individualizirane visoko intenzivne jezikovne pakete za posameznike in podjetja po najbolj optimalnih cenah. Pika. LanguageSitter™ servisira izključno tajkune, državnike in monarheKot vsako podjetje, ima tudi LanguageSitter™ svojo ciljno skupino. To so ljudje, ki imajo natrpane, neprilagodljive in nestalne delovnike in morajo zato svoj čas optimizirati. To so ljudje, ki si želijo ali se morajo naučiti nov jezik oz. hitro izboljšati znanje jezika, ki ga do neke mere že obvladajo. To so tudi ljudje, ki so imeli v preteklosti negativno ali neuspešno izkušnjo s klasičnim jezikovnim izobraževanjem in zato iščejo nekaj novega, kar bi jih lahko pripeljalo do zastavljenega jezikovnega cilja. In za te ljudi poskrbimo mi. Zato so pri nas dobrodošli tudi tajkuni, državniki in monarhi, če so ocenili, da klasična jezikovna šola ni za njih. Je pa pri nas dobrodošel tudi vsakdo, ki ni tajkun, državnik ali monarh, če v naši metodi le prepozna prednost, s katero bo usvojil nov jezik lažje, bolje in hitreje. Papir (zaslon) prenese vseVse to so zgolj besede in moja interpretacija. Lahko mi verjamete ali pa ne. Najbolje je, da naredite preizkus. Cene lahko preverite na spletu oz. pri ponudnikih jezikovnih izobraževanj. O kvaliteti storitev pa se boste morali prepričati sami. Ker LanguageSitter™ zaenkrat še ni zelo znana znamka z 20-letno tradicijo, našim strankam omogočamo, da po dveh urah učenja z nami popolnoma brez stroškov odkorakajo stran, če ocenijo, da metoda ni zadovoljila njihovih pričakovanj. V slabem letu, odkar smo na trgu, ni odkorakal še nihče. Mart
Na njegovo delo sem naletela med prebiranjem novic s področja izobraževanja. V času, ko smo zametke metode LanguageSitter™ še testirali in nadgrajevali, je bil njegov TED govor pravi balzam in motivacija med razburkanim časom ustanavljanja podjetja. Njegovo delo spremljam dnevno in vse skupaj zaradi izbruhov navdušenja zveni bolj kot navijanje ob Formuli 1, kot pa branje strokovnih člankov. Mart se mi že prav smeje in tu pa tam reče »A spet ta tvoj Mitra?« (če mu sploh uspe zadeti ime).
Najprej sem ga spoznala skozi projekt Hole in the Wall (Luknja v zidu), pri katerem je v najbolj odročne vasice v Indiji vgrajeval računalnike v zidove sredi ulic in opazoval, kako hitro se otroci sami učijo. Njegovi rezultati so me osupnili, saj so otroci brez kakršnih koli navodil osnovno računalniško znanje usvajali že po nekaj urah in to v angleščini, ki je niso znali. Kot Mitra poudarja v svojem govoru, je s projektom dokazoval tezo, da lahko skupina otrok, ki jo pustimo samo z računalnikom, v katerem koli jeziku v devetih mesecih doseže isti nivo znanja, kot ga v zahodnem svetu za delo tajnika potrebuje posameznik. Projekt je sprožil val uspešnih imitacij po vsem svetu in pripomogel k inspiriraciji za knjigo Q&A, po kateri je bil kasneje posnet vsem znani film Revni milijonar (Slumdog Millionaire). Hole in the wall [vir: gazeta wyborcza.pl] Skrivnost naj bi bila v samoorganiziranem sistemu učenja (imenovan SOLE), kjer otroke spodbujamo z »velikimi vprašanji«, potem pa jih pustimo, da do odgovora pridejo sami z delom v skupini, z izmenjavo mnenj in brskanjem po internetu. Želja po učenju in raziskovanju naj bi tako prihajala iz otrok samih, ne pa na ukaz.
Zakaj babice? Ker babice ne predstavljajo šolske avtoritete in ker so babice ponavadi tiste, ki nas najbolje spodbujajo, naše delo občudujejo in nam svetujejo. Zaenkrat je aktiviral že več kot 300 babic iz Velike Britanije, ki vsak teden preko Skypa poučujejo otroke v Indiji. Težko ubesedim njegov zanos ali kakorkoli modro zaključim predstavitev mojega vzornika / mentorja / motivatorja / Dedka Mraza (zakaj pa ne, vsak dan me obdari z novim znanjem), zato vas vabim, da si ogledate njegov zmagovalni TED govor, v katerem med drugim predstavi tudi vse zgoraj navedene projekte. Hvala in srečno, profesor Mitra! Deana Danes zjutraj smo LanguageSitterji™ tekli od kioska do kioska in pokupili prav vse izvode časnika Finance - enega zase, drugega za v arhiv, tretjega za mamo, četrtega za babico in petega kar tako za rezervo. In to vsak od nas. Tako malo je potrebno, da je človek srečen, ne? :) Vsakdo (no, morda ne vsakdo, jih je pa kar nekaj), ki je dlje časa delal na razvoju nove zanimive ideje, bo verjetno lahko povedal, da je prav poseben občutek, ko se o tej ideji prvič razpiše resen časnik in ko je ideja uvrščena v ta ali oni izbor za dobro podjetniško idejo. In s tem prav posebnim občutkom se ukvarjamo danes pri naši jezikovni agenciji. Ja, vemo, malo smo otročji, ampak je fino. No, ta občutek bo jutri minil, ostali pa bodo drugi dobri učinki. Pozitivni članki in prispevki v medijih ter uvrstitve v razne podjetniške natečaje mladim podjetnikom poleg brezplačne reklame za posel prinašajo še nekaj drugega. Prinašajo potrditev, da so na pravi poti in da to, kar počnejo, morda ni čisto brez veze, da je zanimivo in uporabno in da morajo z razvojem svoje ideje nadaljevati. Na povezavi si lahko preberete članek, ki je izšel v današnji številki časnika Finance in ki je bil objavljen na www.finance.si. Ker pa se je za branje članka potrebno registrirati in ker vemo, da marsikdo od vas tega ne bo storil, vam besedilo in fotografije članka ponujamo kar tu na našem blogu. Avtorica članka je novinarka časnika Finance Petra Šubic, avtorica fotografije pa fotoreporterka časnika Finance Irena Herak.
Vse učno gradivo pripravijo povsem individualno, kar naj bi povečalo motivacijo in prineslo boljše rezultate, pravi Mart D. Buh, ki z Deano Kodele vodi jezikovno agencijo LanguageSitter. Slušatelj se uči natančno tisto, kar potrebuje, novo znanje pa lahko takoj uporabi. Jezikovni trener je slušatelju na voljo vsak delovnik med osmo zjutraj in osmo zvečer, po dogovoru pa tudi zunaj tega časa, denimo ob koncu tedna. [Avtorica fotografije je fotoreporterka časnika Finance Irena Herak | irena.herak@finance.si] Deana Kodele in Mart D. Buh sta jezikovno agencijo LanguageSitter zasnovala za zaposlene podjetnike in obrtnike, ki nimajo časa za klasične tečaje in se jim je treba povsem prilagoditi. Učenje na kavi, v službi ali doma Učenje jezika poteka tam, kjer določi slušatelj, najpogosteje na delovnem mestu slušatelja, pri njem doma ali nekje v mestu na kavi ali kosilu. Občasno jezikovni trenerji spremljajo slušatelje na službenih poteh ali vožnjah na sestanke. Pridružijo se lahko tudi družinskim izletom, saj spodbujamo, da proces učenja jezika podpira vsa družina, pravi Mart D. Buh. Veliko učenja poteka tudi prek Skypa, mobilnega telefona in elektronskih sporočil, saj večina slušateljev prav prek teh medijev največ posluje s tujino in je pomembno, da jih suvereno uporabljajo, poudarja sogovornik. Ko ni časa za osebno srečanje, učenje jezika poteka po Skypu, prek SMS-sporočil in po e-pošti ali telefonu. Ura je dolga 60 minut, in ne 45 kot pri drugih jezikovnih šolah. Pa cena? Ko sta Buh in Kodelejeva primerjala cene 30-urnih individualnih tečajev pri treh najbolj priznanih jezikovnih šolah v Sloveniji, sta ugotovila, da sta celo cenejša, saj so tekmeci zaračunali krepko nad tisoč evrov. Ruse učijo slovensko Trenutno sodelujeta s 15 jezikovnimi trenerji, ki jim pravita languagesitterji. Imajo visokošolsko jezikovno izobrazbo, jezik obvladajo in imajo kar nekaj kilometraže s poučevanjem. Najprej jih usposobita za svojo metodo LanguageSitter ter poučita o želenem odnosu do slušateljev in nadgrajevanju znanja. Ta hip poučujejo devet slušateljev, ki se učijo angleško, nemško, rusko, slovensko, hrvaško in špansko. Ponujajo jim šest paketov, pri čemer se kar najbolj prilagodijo potrebam in željam slušatelja. Največ zanimanja je za 30- in 90-urni tečaj. Čedalje več pa je zanimanja za individualni jezikovni trening slovenščine za ruske in druge tuje stranke, pravi Mart D. Buh.
Prijatelji ju vabijo v tujino Ne razmišljata še o širitvi v tujino, čeprav so jima prijatelji, ki poučujejo jezike po Evropi, že predlagali, da bi tam odprla podružnico. V šali ju vabijo, naj se nehata mučiti v Sloveniji in jezikovno agencijo preselita k njim, da bo posel stekel hitreje in lažje, pravi Mart D. Buh. Koliko prihodkov načrtujeta letos in prihodnje leto, ne razkrivata. Poleg jezikovne agencije po metodi LanguageSitter z Deano Kodele vodita tudi predstavništvo švicarske agencije jezikovnih potovanj ESL v Sloveniji. ESL poleg standardnih tečajev ponuja tečaje v povezavi z delom, prostovoljstvom, opravljanjem prakse, s kuharskimi, plesnimi tečaji, tečaji joge, golfa, kar pač kultura države narekuje. Petra Šubic Čez vikend sem odkrivala podvodni svet Krka. Tam sem se udeležila zaključne faze potapljaškega tečaja in naključje je hotelo, da je en del tečaja potekal v hrvaščini. S sporazumevanjem ni bilo nobenih težav, pa vendar hrvaščino le redko umestim na mojo listo poznavanja tujih jezikov. Neštetokrat se mi je zgodilo, da mi je kdo ob izjavi, da tekoče govorim pet jezikov, samozavestno pametoval: "Ja, slovensko, hrvaško, srbsko, bosansko in črnogorsko! To znam tudi jaz!" In potem pomislim, da pravzaprav razen slovenščine med pet jezikov nisem štela niti enega od zgoraj naštetih. Zakaj pa ne? Zakaj pa bi morala te jezike izpustiti? Saj so tuj jezik. Ko sem v Švici v avtu prepevala Gibonnija, je bilo vsem fascinantno, da lahko tekoče pojem hrvaško pesem in vse razumem. Zakaj na te jezike ne moremo tudi mi gledati tako? Berem hrvaške romane in prepevam hrvaške pesmi. Ko pride do govora, govorim z nekim izumetničenim mehkim l in naglasom, kateremu se še sama smejem. Da bi kdaj pisala v hrvaščini, ne pomnim. Za sklepanje posla v hrvaščini je moje znanje preveč pomanjkljivo. Verjetno sem s tem opisala tipičnega uporabnika hrvaščine moje generacije (tiste brez srbohrvaščine v učnem programu), ki niti med počitnicami na hrvaški obali ni posvečal preveč pozornosti sklepanju novih prijateljstev z lokalnimi otroki.
Naj se ob tem dotaknem še enega stereotipa: “Raje bodi tiho, če nisi prepričan, ali je beseda hrvaška ali srbska, ker znajo biti oboji nasilni, če to zamešaš!” Od kod pa to prepričanje? Morda sem imela le jaz srečo, ampak še nikoli se ni ne meni, ne kakšnemu prijatelju ali članu družine zgodilo, da bi bil žrtev kakršnega koli napada ob zamenjavi hleba in kruha. Če te pa kdo ob tem popravi, to ni nič narobe. Pomislite na krožno pot vaših oči, ko vam kakšen turist reče “Dobri véčer!” Ko je k LanguageSitter™ prišla prva prijava za tečaj hrvaščine, sem se izredno veselila snovanja učnega načrta z LanguageSitterko™ za hrvaščino. Slušatelj je pripadal zgoraj opisani generacijski skupini, z vstopom Hrvaške v EU pa s svojim podjetjem vidi priložnost širitve v sosednjo državo. Sposobnost navezovanja stikov in sklepanje poslov v brezhibni hrvaščini vidi kot veliko konkurenčno prednost. Ko sem redno kukala v učni načrt in gradivo LanguageSitterke™, sem se zavedla, kako hitro lahko s pravim jezikovnim trenerjem pridemo do tekoče hrvaščine v zelo kratkem času. Ne gre namreč za učenje novega jezika, ampak vse skupaj spominja bolj na ponovitev jezika, ki smo ga enkrat že znali. Ko boste naslednjič naštevali jezike, ki jih vsaj delno obvladate, torej ne pozabite na hrvaščino. Če bi pa jo na LinkedIn profilu radi umestili v kategorijo "Full professional proficiency" in ste se prepoznali v zgornjem opisu, se pa le oglasite pri nas. Deana
Learning is most effective when the student is having fun. My lessons on ‘conversational Slovene’ with LanguageSitter™ were a lot of fun from the very first moment. Instead of being stuck in a regular classroom, my ‘classroom’ became coffee cafes, the streets, bridges, bank machines, stores, parks, bars, and the banks of the Ljubljanica. The philosophy of LanguageSitter™ is exactly right: people learn a language best in the places where they will be using it. Fotografija je nastala v eni izmed ljubljanskih kavarn med jezikovnim treningom slovenščine. Having an extraordinarily gifted teacher made a huge difference. I can think of no better way of teaching a language. I looked forward to every lesson and prepared for them. Slovene is a difficult language to learn but my enthusiasm for doing this is unbounded thanks to my first course. Being able to navigate stores without being silent and ordering meals and drinks in Slovene was such a thrill, even empowering. When I do return to Slovenia, the first thing I will do is to set up another course with LanguageSitter™. These lessons were the most enjoyable ones I have had. Patrick Doreian
Seveda niso vse izkušnje z učenjem jezikov povezane s travmami. Še preden sem sploh prestopila prag prvega razreda, me je mama vpisala na angleščino. Učenje jezikov je bilo seveda takrat še zabavno, saj drugače niti ne more biti ob učenju abecede in osnovnih pozdravov ob glasbeni spremljavi, ki smo jo takrat poslušali še na kasete. V osnovni šoli so poleg klasičnega pouka na vrsto prišli tudi različni poletni tečaji na morju. Seveda angleščina niti slučajno ni bila tako zoprna nekje na svežem morskem zraku, kot je potem postala v srednji šoli, sploh pa je bilo grozno, ko se ji je za nameček pridružila še nemščina. Če do takrat nisem imela večjih težav z jeziki, se je v srednji šoli vse spremenilo do te mere, da so mi jeziki predstavljali le stres, odpor do učenja jezikov pa se je iz leta v leto samo še krepil. Kljub temu, da so vsi okrog mene kot uglašeni ponavljali uči se jezike, drugače ti bo kasneje žal, k učenju jezikov nikakor nisem znala pristopiti na način, ki bi mi jezik približal. Najhuje od vsega tega pa je bilo to, da sem se še kako zavedala prednosti znanja tujih jezikov, ki odpirajo vrata v svet, in pa seveda dejstva, da so ravno jeziki eni tistih predmetov, od katerih lahko iz srednje šole največ "odnesem". Ampak tudi dobronamerne besede in lastno zavedanje niso kaj dosti zalegli. Na fakulteti sem spet pristala le pri enem jeziku – angleščini – vendar je zaradi sistema, kakršnega poznamo pri nas, stres ostal v srednji šoli, saj smo izpite opravljali le enkrat letno, in pri jezikih ni bilo nič drugače. Tako se je prej mučno celoletno sprotno učenje jezikov sedaj skrčilo na kampanjsko učenje tik pred izpitom: "Samo da bo 6! Jeziki so pač moja šibka točka." V dvajsetih letih skoraj nenehnega učenja angleščine in po nekaj potovanjih se mi je ta le nekako uspela prikrasti v podzavest in jo sedaj lahko brez neprijetnega občutka uporabljam. Nemščino pa sem, kakor hitro je bilo možno – torej takoj po zaključku gimnazije – popolnoma pozabila in si obljubila, da se je bom lotila, ko bo čas za to. Čeprav se mi ni niti malo sanjalo, kdaj in kako. Z leti, ko začnemo vstopati na trg delovne sile in si iskati zaposlitev, se le še bolj zavedamo, kako jeziki odprejo marsikatera vrata. In dandanes znanje angleščine ne pomeni kaj veliko, govori jo že skorajda vsak! Zato sem se pred kratkim odločila, da spet poizkusim z nemščino. Ne zato, ker je tako rekla mama. Ne zato, ker bi bila v učnem načrtu. Ampak zato, ker sem se sama tako odločila. Za začetek sem se vpisala na obnovitveni tečaj – in na svojo srečo ugotovila, da so nekatere sive celice obdržale še nekaj znanja iz nemščine. Težava je bila le v tem, da sem bila zopet soočena z dolgočasnimi učbeniki, prenatrpano učilnico in konfekcijskim učnim načrtom, ki je bil dokaj nezanimiv in nestimulativen. Fotografija je nastala na ljubljanskem Nebotičniku med jezikovnim treningom nemščine. Ravno v času, ko sem obiskovala obnovitveni tečaj, pa sem preko prijatelja izvedela, da se je pri nas pojavila nova jezikovna agencija, ki ponuja individualne tečaje, prikrojene po meri tečajnika. Pobrskala sem po njihovi spletni strani www.languagesitter.si in zadevo temeljito preučila. Vedno naklonjena novim učnim metodam in z gorečo željo, da nemščina ne bo več moja sovražnica, sem se odločila, da zadevo preizkusim. Gre za učenje z učiteljem ali učiteljico – LanguageSitterjem ali LanguageSitterko – ki postane varuška tvojega izbranega tujega jezika. Gre za osebni pristop k učenju jezikov, prilagojen potrebam in predznanju vsakega posameznika. Prva ura poteka zgolj informativno, namenjena je spoznavanju in razkrivanju interesov: zakaj se želiš naučiti jezika in kakšne so tvoje potrebe, ki so lahko osebne, kot pri meni, ali pa poklicne, kot pri tistih, ki se pri svojem delu srečujejo s tujim jezikom, ki ga še ne obvladajo, pa bi ga želeli. Pri učenju tvoj učitelj oz. LanguageSitter upošteva tvoje predznanje in način dela, ki ti najbolj odgovarja. Ko sem svoji učiteljici oziroma varuški jezika razložila vse o svojih srednješolskih travmah in hkrati zagreto razlagala, da sem končno pripravljena, da se z nemščino zares spopadem, si je vse moje opazke skrbno beležila, da se je lahko pripravila na najino naslednjo uro – uro, ki sem ji jo lahko izbrala sama, ko in kjer mi je odgovarjala. To je le ena izmed prednosti prikrojenega učenja jezikov, pri katerem nikakor nisi vezan na dan ali uro v tednu, ko tečaj poteka. Ker gre za učenje ena-na-ena, se lahko z LanguageSitterjem individualno dogovoriš za čas in lokacijo srečanja. Kljub temu, da je med mojimi urami prikrojenega učenja minil kakšen teden ali še več, to nikakor ni pomenilo, da je bila nemščina postavljena na stranski tir. Moja jezikovna trenerka mi je preko elektronske pošte pošiljala nove besede, ki sem se jih naučila, povezave na različne zabavne vsebine in glasbo, preko katerih sem se učila nemščino, poiskala pa je celo meni drago spletno igro, kjer s pomočjo zemljevida in vprašanj iščeš glavna mesta držav in druge znamenitosti (sem namreč strastna popotnica) – seveda je igra v nemščini, česar pa kaj kmalu nisem več opazila! Ker živimo v tretjem tisočletju, se LanguageSitterji poslužujejo vseh tehnologij, ki so nam na voljo, da nam učenje jezika še olajšajo. Ker sem bila v časovni stiski, mi je učiteljica ponudila, da bi ura nemščine potekala kar preko Skypa! Tako sem se s slušalkami na glavi in mikrofonom pred usti predala še uri nemščine, ki nam jo omogoča moderna tehnologija. Poleg tega, da sem intenzivno govorila, nama je Skype (vmes pa tudi moj zvesti mobilni telefon s pomočjo SMS-sporočil) omogočal, da sva vse nove besede, izraze in fraze tudi sproti zapisovali. Učenje nemščine preko interneta je res krasna zadeva. Domače naloge, vaje in razpredelnice so zamenjale zabavne igre, pesmi in vsebine z meni ljubo tematiko. Majhne in zatohle učilnice na odmaknjeni lokaciji, neustrezne ure, ki sem se jih morala držati in učenje po sistemu, ki ga določa država ali jezikovna šola, so zamenjale kavarne in slaščičarne z lepim razgledom in udobje domačega okolja, kadar mi čas ni dopuščal učenja v živo. Izkušnja z LanguageSitterjem je bila res dobra. Individualni tečaj se je prilagodil meni in ne obratno. Tako bi moralo biti učenje povsod in vedno. Vsakomur, ki potrebuje motivacijo za učenje jezika in vsem tistim, ki za obiskovanje konvencionalnih jezikovnih tečajev nimajo časa in volje, lahko tak način učenja jezika samo toplo priporočam. Tschüß! Andreja Jernejčič Madmoo je krasno na roko narisala naš logotip. Nič ne bomo jezni, če boste ta video delili s svojimi prijatelji in prijateljicami. Vsekakor pa si ga oglejte. :) Ekipa LanguageSitter™ Sedim na terasi in spet preklinjam šolski model učenja tujih jezikov. Zopet ena žrtev, ki jo je uničila preglednica časov v angleščini. To je že druga ta teden (prvi je željo po znanju nemščine odnesla tabela die, der, das, der, dem, dem itd.). Ali je to res potrebno? Ali ni jezik veliko več kot le poznavanje slovničnega žargona? In je ta žargon res pomembnejši od zmožnosti kramljanja, izražanja čustev in šaljenja v tujem jeziku? Ali res ne obstaja možnost, da se jezik naučimo drugače? Pa saj nam je pri slovenščini šlo precej dobro. Ni mi dalo miru, ko me je svak vprašal za nasvet glede izbire jezikovne šole, ker je nujno potreboval znanje angleščine. V naši družini namreč jaz skrbim za jezikovno področje (druge izbire niti nimam, glede na to, da imam poln predal raznih jezikovnih certifikatov in da se pogosto hvalim, da sem zdaj tudi uradno poliglot). Iskala sem le med najboljšimi možnostmi učenja jezikov: materni govorci angleščine (ki so po mojem mnenju sicer velikokrat neupravičeno bolj cenjeni kot slovenski učitelji), cena nepomembna, učenje na domu. Rezultat je bil ena šolska ura, tri odpovedi z dokončno odpovedjo in fobija pred angleščino, ki je ostala. Zavedam se, da sem nad učenjem tujih jezikov nadpovprečno navdušena in je to moja strast, ki ne gori v vseh, ne verjamem pa izgovorom tipa »pač nisem za jezike«. Učitelj francoščine mi je nekoč rekel: »Vsi imamo glasilke, torej imamo vsi glavno orodje za govor vseh jezikov.« Samo pomislite, kako velikokrat si privoščimo »fuzbalerje« in se norčujemo in njihovega IQ-ja – pa vendar – jim morda ne delamo krivice? Jezika svojega novega kluba se naučijo hitreje kot mi novega tujega v šoli. Med premlevanjem teh zanimivih dejstev moje misli naenkrat zmoti fantovo vprašanje, kaj si res želim početi v življenju. Kakšno klišejsko vprašanje. Odgovor pa je jasnejši kot kdajkoli prej: želim delati z ljudmi, na področju poučevanja tujih jezikov ... ja, jeziki ... o tem bi lahko govorila ves dan. Naposled pridem do sklepa: želim pomagati ljudem najti pravi motiv za učenje jezika in jim jezik predstaviti na njim zanimiv način. Brez preglednic, brez naročanja »fish and chips« v učilnici, brez domačih nalog, brez slovničnega žargona. Za testnega zajčka sem si izbrala nikogar drugega kot svaka (istega kot v uvodu). Seveda. Moja jezikovna vest mi ni dala miru, saj nisem hotela, da ostane brez angleščine. Učila sva se v kuhinji, ker je pač kuhar (medtem sem spekla svojo prvo potico!), na poti v Milano, ker je moral na turistični sejem, na tržnici, ker je potreboval sestavine. Učenje jezika v kontekstu posameznika preverjeno deluje! Če se res želite naučiti nov jezik, se ga učite v kontekstu: najbolje v državi, kjer je jezik doma. Sicer pa pokličite LanguageSitterja™, ki bo dom novega jezika uredil kar pri vas. Deana |
O avtorjih bloga
Avtorji so naše čudovite LanguageSitterke® in naši krasni LanguageSitterji®. Pod svojimi objavami so vedno podpisani. Skoraj vedno. Včasih kakšen zapis objavi Rambo, naš virtualni pasji jezikoslovec in provokator. O jezikovni agenciji
Jezikovna agencija LanguageSitter® je specializirana za individualne jezikovne tečaje za tiste, ki pričakujete, da se bo tečaj prilagodil vam in ne obratno. Zato vas jezikov učimo kjer koli, kadar koli, vse vsebine in gradiva pa vaš osebni jezikovni trener pripravi posebej za vas. Zakaj bi se jezika učili v učilnici, ob fiksnih terminih in iz konfekcijskega učbenika, v katerem je več kot polovica tem za vas nezanimivih? Pri nas se odločite zgolj za obseg in trajanje tečaja, glede terminov in vsebin pa se glede na vaš čas in želje sproti dogovarjate s svojim jezikovnim trenerjem - LanguageSitterjem®. Učenje z nami je hitro, učinkovito in zabavno. Zagotovite si svojega LanguageSitterja® zdaj!
|