Ko ti mali Nemec stopi na žulj ...

Poletna sezona, če temu letos sploh lahko tako rečemo, je vedno super priložnost za vadbo tujih jezikov. Ljubljana je prepravljena s turisti in če imaš vsaj malo prijaznosti na obrazu, te bo prej ali slej kdo vprašal za pot ali te prosil za kakšno drugo pomoč.

Sama sem bila vedno pravi plenilec, prežala sem na turiste in ni bilo lepšega, kot da me je kdo ogovoril v polomljeni angleščini, jaz pa sem mu odgovorila v njegovem maternem jeziku. Kakšna osebna zmaga! Pravzaprav sem imela vsaj prvih pet stavkov pogovora vedno že v naprej zrežiranih in joj, kako sem tistih pet stavkov samozavestno tekoče zdrdrala.

Deana Jezeršek

Pred kratkim sem se sprehajala po mestu in vsrkavala celoten babilon jezikov, ki je odmeval po središču Ljubljane. Bil je lep dan, dokler ni mali pamž pred mano začel mami razlagati o prelepi pisani fasadi stavbe na Miklošičevi, mimo katere smo ravno stopali skupaj. In to v tako perfektni nemščini ... ne z besedami »schön« ali »wunderbar«, ne ne, on je uporabljal tiste besede, ki povprečnemu študentu nemščine za vedno ostanejo uganka in večni črv, ki zažira samozavest. Uporabljal je lepe pridevnike, ki sem jih razumela, sama pa jih le redko uporabljam, pa vse glagole z različnimi predponami, ki vsem, ki se učijo nemščine, vedno delajo preglavice (glagoli mitbringen, beibringen, umbringen se pomensko ne bi mogli bolj razlikovati med sabo, kar preverite). Vem, nemščina je njegov materni jezik, ampak vseeno zamori. In to vedno. Medtem ko drugi na to gledajo kot na nekaj srčkanega, mene razjeda od zavisti.  Toliko ur učenja (imam jih čez 10.000, torej me podpira tudi teorija Malcoma Gladwella), potovanj, tečajev, prebranih knjig, zato, da me sredi Mikloščičeve povozi 4-letnik. Ni fer.

Jezikoslovci smo izgleda po naravi perfekcionisti. In če ni popolno, enostavno ni dovolj dobro. Z bivšimi sošolci angleščine nismo niti več sposobni iti mirno mimo dvojezičnega plakata, ne da bi pokomentirali uporabe vsaj enega določnega ali nedoločnega člena. Morda tudi zato pri tujejezičnih otrocih najprej opazimo njihovo znanje jezika, ki bi ga mi zelo radi obvladali in šele nato pomislimo, kako simpatičen je tale otročiček.

Pred letom dni sem spoznala trojezično 9-letnico. Oče je Španec, mama Nizozemka, hodi pa v britansko šolo. Med temi tremi jeziki je preklapljala, kot da bi bil vse le en velik materni jezik. Kakšen dar! V treh jezikih lahko govori, razmišlja, čuti. Ob takih primerih vedno svoje še neobstoječe otroke obsodim na večno učenje tujih jezikov in to od dneva 1. Ampak kako? Kako naj s svojim otrokom govorim v nemščini, ko pa to ni jezik mojih najglobjih čustev?

Zopet se pokaže pomen učenja jezika v kontekstu. In te kontekste je zelo težko umetno kreirati v svojem okolju. To je tisti največji izziv LanguageSitterjev. In prav zato premikamo stene navideznih učilnic od morja do hribov, od telefonskega klica do spletnih klepetalnic, od mehiške restavracije do pohištvenega sejma.

Morda se kdaj res počutim opeharjeno, ampak na moj materni jezik sem ponosna in še vedno mi je najlepši. Ne predstavljam si, da bi se kdaj koli morala naučiti tako kompleksnega jezika kot je slovenščina. Vesela sem, da je to moj jezik in kdo ve, morda je bila nekoč nekje ena jezikoslovka iz Nemčije, ki se je učila slovensko in ki je zavidala 4-letni Deani, ko je v kavarni sredi Marienplatza svoji mami v slovenščini suvereno naročila, naj ji natakar prinese dve kepici sladoleda in sok z dvema slamicama. Morda.

Deana