Če te neki pejna, to simpli dropej!

V zadnjih dveh letih, odkar gradimo LanguageSitter, sem se udeležila številnih dogodkov na temo start-upov, mladih podjetij, pa tudi drugih dogodkov na temo podjetništva. Dobri dogodki, inspirativni govorci, nova poznanstva in veliko uporabnih idej. Ampak kot lingvistka, poklicna deformacija temu pravijo, se vedno bolj spotikam ob jeziku, ki ga mlade generacije podjetnikov uporabljajo pri govorih in predstavitvah. Resnično, včasih me zaskrbi, če je med poslušalci kdo, ki mu angleščina ne gre ravno najboljše, kaj šele, da bi razumel angleščino s slovenskimi končnicami in vsem kar slovenska slovnica prinese s sabo (ne, dvojine tudi tu ne boste našli).

Deana Jezeršek

Ne štejem se med jezikovne puriste, me pa za slovenski jezik vseeno malo bolj skrbi, odkar nas je zapustil profesor Toporišič, ki je vedno vlekel v take skrajnosti uporabe slovenskega jezika, da sem bila ob rednem popačenju slovenščine na drugi strani potem malo bolj mirna. Jezi me, ko se med seminarjem ali drugim dogodkom posvečam posameznim besedam in gre sporočilo čisto mimo mene, doma pa si pogledam zapiske in namesto nasvetov, najdem seznam novih popačenk (zanje sem že našla svoj izraz, ampak tega namerno delim le z Martom, ki me mora poslušati, ko med predstavitvami godrnjam). Naj ponazorim s primeri zapiskov z enega od podjetniških dogodkov iz lanskega leta (pisala bom po principu “piši kao što govoriš”):

“Ta brdon moraš šerat.”

“Del džrnija je lrning.”

“Ne delaj asampšnov.”

“Potem so mi dampal kontakte z excela.”

“Ni bed, če fejlaš.”

“Krucialno je naredit več risrča.”

Zmaga pa tale:

“Zadnji 'G' nas je pejnal, pa smo ga simpli dropal.”

Tu sem si enostavno naročila še eno kavo in rogljiček in šla brat novice. Ni imelo smisla.

Opazila sem, da v sebi že dolgo bijem boj na temo našega maternega jezika. Kaj je prav? Da se ga oklepamo in ga hermetično zapremo pred poplavo novih tujk ali naj odprtih rok sprejmemo uporabo angleščine (in drugih jezikov) v našem vsakdanu, predvsem na področju dela. To nam namreč omogoča, da smo bolj odprti, na tujem trgu bolj konkurenčni, dostop imamo do več informacij in znanja. Učenje vsega tega v slovenščini in potem prevajanje vsega v angleščino je postalo praktično nesmiselno.

Pravzaprav verjamem, da je razlog za pojav novega jezika mladih podjetnikov prav v slednjem. Mlada podjetja pogosto delajo v tujini, podjetniki se tam izobražujejo, berejo večinoma tujejezično literaturo, v tujini iščejo investitorje itd., pri tem pa uporabljajo le angleščino. Tako se ne gre čuditi, da je pogosto prva beseda, ki jim pade na pamet pri govoru, angleška in ne slovenska (meni se je tudi že to zgodilo). Te besede pa s časom tako zelo ponotranjijo, da jih smatrajo za slovenske in jih posledično tudi podredijo slovenski slovnici.

To razumem. Moti me pa nastopaštvo s tem »novim jezikom«. Ko gre za nekakšno dokazovanje in željo po prevladi nad sogovornikom (nekateri očitno uživajo, ko človeka zasujejo s tujkami, dodajo še nekaj kratic in glej, sogovornik je poražen). Tega ne prenašam dobro in vedno brez zadrege vprašam, kaj kakšna kratica pomeni ali kaj točno je bilo sporočilo posamezne misli. Običanjo ne dobim jasnega odgovora, zagotovo pa dobim novo gradivo za moj seznam besed.

Če bi se želela spuščati v jezikovni dvoboj, verjamem, da mi ne bi šlo slabo, ampak se ne bom. In če imamo lepo slovensko besedo za dropati, pejnati in dampati, jo bom tudi uporabila. In pravi balzam za ušesa je govor mladega podjetnika, ki zna lepo krmariti med uporabo domače in tuje besede na pravih mestih.

Deana