Seveda niso vse izkušnje z učenjem jezikov povezane s travmami. Še preden sem sploh prestopila prag prvega razreda, me je mama vpisala na angleščino. Učenje jezikov je bilo seveda takrat še zabavno, saj drugače niti ne more biti ob učenju abecede in osnovnih pozdravov ob glasbeni spremljavi, ki smo jo takrat poslušali še na kasete. V osnovni šoli so poleg klasičnega pouka na vrsto prišli tudi različni poletni tečaji na morju. Seveda angleščina niti slučajno ni bila tako zoprna nekje na svežem morskem zraku, kot je potem postala v srednji šoli, sploh pa je bilo grozno, ko se ji je za nameček pridružila še nemščina. Če do takrat nisem imela večjih težav z jeziki, se je v srednji šoli vse spremenilo do te mere, da so mi jeziki predstavljali le stres, odpor do učenja jezikov pa se je iz leta v leto samo še krepil. Kljub temu, da so vsi okrog mene kot uglašeni ponavljali uči se jezike, drugače ti bo kasneje žal, k učenju jezikov nikakor nisem znala pristopiti na način, ki bi mi jezik približal. Najhuje od vsega tega pa je bilo to, da sem se še kako zavedala prednosti znanja tujih jezikov, ki odpirajo vrata v svet, in pa seveda dejstva, da so ravno jeziki eni tistih predmetov, od katerih lahko iz srednje šole največ "odnesem". Ampak tudi dobronamerne besede in lastno zavedanje niso kaj dosti zalegli. Na fakulteti sem spet pristala le pri enem jeziku – angleščini – vendar je zaradi sistema, kakršnega poznamo pri nas, stres ostal v srednji šoli, saj smo izpite opravljali le enkrat letno, in pri jezikih ni bilo nič drugače. Tako se je prej mučno celoletno sprotno učenje jezikov sedaj skrčilo na kampanjsko učenje tik pred izpitom: "Samo da bo 6! Jeziki so pač moja šibka točka." V dvajsetih letih skoraj nenehnega učenja angleščine in po nekaj potovanjih se mi je ta le nekako uspela prikrasti v podzavest in jo sedaj lahko brez neprijetnega občutka uporabljam. Nemščino pa sem, kakor hitro je bilo možno – torej takoj po zaključku gimnazije – popolnoma pozabila in si obljubila, da se je bom lotila, ko bo čas za to. Čeprav se mi ni niti malo sanjalo, kdaj in kako. Z leti, ko začnemo vstopati na trg delovne sile in si iskati zaposlitev, se le še bolj zavedamo, kako jeziki odprejo marsikatera vrata. In dandanes znanje angleščine ne pomeni kaj veliko, govori jo že skorajda vsak! Zato sem se pred kratkim odločila, da spet poizkusim z nemščino. Ne zato, ker je tako rekla mama. Ne zato, ker bi bila v učnem načrtu. Ampak zato, ker sem se sama tako odločila. Za začetek sem se vpisala na obnovitveni tečaj – in na svojo srečo ugotovila, da so nekatere sive celice obdržale še nekaj znanja iz nemščine. Težava je bila le v tem, da sem bila zopet soočena z dolgočasnimi učbeniki, prenatrpano učilnico in konfekcijskim učnim načrtom, ki je bil dokaj nezanimiv in nestimulativen.  Fotografija je nastala na ljubljanskem Nebotičniku med jezikovnim treningom nemščine. Ravno v času, ko sem obiskovala obnovitveni tečaj, pa sem preko prijatelja izvedela, da se je pri nas pojavila nova jezikovna agencija, ki ponuja individualne tečaje, prikrojene po meri tečajnika. Pobrskala sem po njihovi spletni strani www.languagesitter.si in zadevo temeljito preučila. Vedno naklonjena novim učnim metodam in z gorečo željo, da nemščina ne bo več moja sovražnica, sem se odločila, da zadevo preizkusim. Gre za učenje z učiteljem ali učiteljico – LanguageSitterjem ali LanguageSitterko – ki postane varuška tvojega izbranega tujega jezika. Gre za osebni pristop k učenju jezikov, prilagojen potrebam in predznanju vsakega posameznika. Prva ura poteka zgolj informativno, namenjena je spoznavanju in razkrivanju interesov: zakaj se želiš naučiti jezika in kakšne so tvoje potrebe, ki so lahko osebne, kot pri meni, ali pa poklicne, kot pri tistih, ki se pri svojem delu srečujejo s tujim jezikom, ki ga še ne obvladajo, pa bi ga želeli. Pri učenju tvoj učitelj oz. LanguageSitter upošteva tvoje predznanje in način dela, ki ti najbolj odgovarja. Ko sem svoji učiteljici oziroma varuški jezika razložila vse o svojih srednješolskih travmah in hkrati zagreto razlagala, da sem končno pripravljena, da se z nemščino zares spopadem, si je vse moje opazke skrbno beležila, da se je lahko pripravila na najino naslednjo uro – uro, ki sem ji jo lahko izbrala sama, ko in kjer mi je odgovarjala. To je le ena izmed prednosti prikrojenega učenja jezikov, pri katerem nikakor nisi vezan na dan ali uro v tednu, ko tečaj poteka. Ker gre za učenje ena-na-ena, se lahko z LanguageSitterjem individualno dogovoriš za čas in lokacijo srečanja. Kljub temu, da je med mojimi urami prikrojenega učenja minil kakšen teden ali še več, to nikakor ni pomenilo, da je bila nemščina postavljena na stranski tir. Moja jezikovna trenerka mi je preko elektronske pošte pošiljala nove besede, ki sem se jih naučila, povezave na različne zabavne vsebine in glasbo, preko katerih sem se učila nemščino, poiskala pa je celo meni drago spletno igro, kjer s pomočjo zemljevida in vprašanj iščeš glavna mesta držav in druge znamenitosti (sem namreč strastna popotnica) – seveda je igra v nemščini, česar pa kaj kmalu nisem več opazila! Ker živimo v tretjem tisočletju, se LanguageSitterji poslužujejo vseh tehnologij, ki so nam na voljo, da nam učenje jezika še olajšajo. Ker sem bila v časovni stiski, mi je učiteljica ponudila, da bi ura nemščine potekala kar preko Skypa! Tako sem se s slušalkami na glavi in mikrofonom pred usti predala še uri nemščine, ki nam jo omogoča moderna tehnologija. Poleg tega, da sem intenzivno govorila, nama je Skype (vmes pa tudi moj zvesti mobilni telefon s pomočjo SMS-sporočil) omogočal, da sva vse nove besede, izraze in fraze tudi sproti zapisovali. Učenje nemščine preko interneta je res krasna zadeva. Domače naloge, vaje in razpredelnice so zamenjale zabavne igre, pesmi in vsebine z meni ljubo tematiko. Majhne in zatohle učilnice na odmaknjeni lokaciji, neustrezne ure, ki sem se jih morala držati in učenje po sistemu, ki ga določa država ali jezikovna šola, so zamenjale kavarne in slaščičarne z lepim razgledom in udobje domačega okolja, kadar mi čas ni dopuščal učenja v živo. Izkušnja z LanguageSitterjem je bila res dobra. Individualni tečaj se je prilagodil meni in ne obratno. Tako bi moralo biti učenje povsod in vedno. Vsakomur, ki potrebuje motivacijo za učenje jezika in vsem tistim, ki za obiskovanje konvencionalnih jezikovnih tečajev nimajo časa in volje, lahko tak način učenja jezika samo toplo priporočam. Tschüß! Andreja Jernejčič
0 Comments
Leave a Reply. |
