Kako sem se (z)našla med LanguageSitterji in kaj mi pomeni (individualno) (po)uče(va)nje

(Po)uče(va)nje tujih jezikov bogati!

Včasih sem poučevanje dojemala zgolj kot enosmerno podajanje znanja. Sicer sem si od nekdaj želela delati z jeziki, nisem pa imela nikoli pretirane želje postati neka avtoritativna figura, ki s kredo v roki vsa stroga in mrka stoji pred tablo (to je bila večinoma moja prva asociacija). Med študijem sem nato na eni izmed ljubljanskih jezikovnih šol vodila skupinske tečaje angleščine in ugotovila, da je poučevanje v resnici lahko veliko več, kot sem si prej predstavljala. Stvar sem začela dojemati drugače.

Kaja Založnik

Kako (po)uče(va)nje (tujih) jezikov narediti zanimivo in zabavno?

Izmenjava znanj in izkušenj se je izkazala za recipročen proces. Konstantna interakcija z ljudmi mi je omogočala neprestano širjenje obzorij. Dinamika se je nepredstavljivo spreminjala glede na udeležence, pa čeprav je šlo večinoma za obravnavanje istih vsebin, izbira dobre teme pa je lahko sprožila goreče debate ter pripeljala do izmenjavanja pogledov na isti problem z najrazličnejših perspektiv. Ugotovila sem, da rada učim!

V idealnem svetu bi bil cilj vsakega učitelja verjetno, da slušatelji ne bi doživljali tečaja kot dodatne obveze po že tako napornem delovnem dnevu, ampak kot sprostitev, ki pa bi s sabo hkrati prinašala zastavljene jezikovne cilje. To lahko učitelj doseže na primer tako, da ne porabi celotne ure za reševanje suhoparnih slovničnih nalog, temveč da vzpodbuja diskusijo o temah, ki so tečajnikom zanimive. To pa je lažje rečeno, kot storjeno.

Skupine tečajnikov večinoma niso homogene, interesov pa je po navadi toliko, kot je tečajnikov samih. Izbira teme, ki bo vključila zanimanja čim več udeležencev, kar jim bo posledično dalo dovolj idej in motivacije za vključitev v debato, zato seveda ni enostavna naloga. Poleg tega se mnogo slušateljev spopada s strahom pred govorjenjem v tujem jeziku pred skupino ljudi, zaradi česar jim učiteljev poskus vključitve v pogovor predstavlja prej stres, kot pa sproščujoč način učenja jezika. Ugotovila sem, da kljub trudu, ki ga vlagam v tečaje in tečajnike, ne dosežem tistih rezultatov, ki sem si jih zastavila. Začela sem iskati alternativne rešitve k skupinskim tečajem, ki sem jih izvajala.

LanguageSitter? Jezikovna varuška? Resn(ičn)o?

Ko sem prvič slišala za to, kaj počnejo v jezikovni agenciji LanguageSitter, je bila moja prva misel: »Hmm, sliši se zelo zanimivo.«, takoj za tem pa: »Ampak kaj za vraga oni dejansko počnejo?« Na njihovi (no, zdaj naši) spletni strani sem si sicer prebrala o učitelju kot o jezikovnem trenerju in motivatorju ter o naravnem učenju jezikov, ampak ker mi je opisan način dela zvenel tako drugače od večine tega, česar sem bila vajena pri klasičnem poučevanju, sem si le težko predstavljala, kako vse skupaj poteka v praksi.

Ko sem se nedolgo za tem tudi sama pridružila ekipi, sem hitro ugotovila, da dodana vrednost LanguageSitterja leži v povsem individualno kreiranih jezikovnih paketih, ki se popolnoma prilagodijo vsakemu posamezniku. Največji poudarek je na prilagojenih vsebinah, kar mi je prej, ko sem učila skupine slušateljev in iskala način, kako pripraviti vsebine, ki bodo ustrezale vsem tečajnikom in prinesle pričakovani napredek, najbolj manjkalo.

Končno sem lahko dala na stran toge učbenike, tablo in učilnico pa zamenjala z realnim okoljem slušateljevega delovnega mesta, doma ali celo mestne kavarne. Človeku sem se lahko popolnoma posvetila, kot gradivo pa sem največkrat uporabljala kar strankine službene materiale, elektronska sporočila, kataloge in podobne vsebine. Tečajniki so od mene končno dobili točno to, kar so potrebovali in želeli, zraven so se zabavali in tečaj dojemali kot sprostitev po napornem delovnem dnevu.

Čud(ež)na moč konverzacije

Pri učenju jezikov se pogosto poudarja pomen konverzacije. Tako se jezika namreč naučimo na način, kot ga bomo najpogosteje potrebovali v praksi. Učitelj tečajniku pogosto predstavlja edino možnost za urjenje govornih veščin in medtem ko lahko vsakdo doma brez pomoči rešuje slovnične naloge in prebira (ali pa vsaj poskuša prebirati) literaturo v tujem jeziku, pa mnogokrat drugih priložnosti za pogovor v ciljnem jeziku nima. Vse to je jasno, ampak kako naj se zgolj skozi pogovor učinkovito učimo slovnico in gradimo besedišče?

Pravi učinek učenja skozi konverzacijo sem spoznala šele pri individualnem poučevanju. Pri pogovoru sem v okviru tečajev ena na ena lahko povsem pozorna na posameznika in tako lahko hitro prepoznam, katere slovnične strukture mora ta osvojiti, izboljšati ali spremeniti. Učenje tako lahko poteka skozi urjenje na konkretnih problemih na praktičen način in ne s predelovanjem neke snovi, za katero učitelj pri skupinskih tečajih oceni, da bi bila lahko primerna za povprečni nivo skupine.

Drug problem, ki se mu z delom ena na ena izognemo, pa je trud z vzpostavitvijo enakomernega ravnotežja pri izmenjavi mnenj. Nekateri ljudje so že po naravi bolj zadržani in bodo raje prepustili besedo drugim, kot da bi se sami po nepotrebnem izpostavljali. Učiteljev poskus, da bi vse udeležence v enaki meri vključil v pogovor, pa lahko celo sproži nelagodje pri tistih, ki občutijo izrazit strah pred govorom v tujem jeziku. Slednjim se bo vsekakor lažje sprostiti ter znebiti cmoka v grlu, kadar bodo imeli pred sabo samo enega sogovornika, ki bo tam samo za njih in ki mu bodo zaupali, saj je z njimi prej vzpostavil dober odnos.

Ko se vloge (za)menjajo

Učenje skozi pogovor pa ni zanimivo samo za slušatelja, temveč tudi za tistega, ki jezik uči. To mu namreč omogoča, da tudi sam neprestano gradi nova znanja in je soočen z najrazličnejšimi mnenji in stališči ljudi o aktualnih dogodkih in perečih temah. Najbolj naraven proces učenja jezika je, da tega usvajamo skozi aktivnosti, ki nas zanimajo oz. ki jih potrebujemo. Otroci se tako pogosto nezavedno učijo jezikov z gledanjem risank v tujih jezikih, prav tako pa so tistim nekoliko starejšim otrokom določene zanimive vsebine na spletu večinoma na voljo zgolj v tujem jeziku. Podoben princip uporablja tudi LanguageSitter, kjer pa pri srečanjih ne gre samo za pogovor o vsesplošnih temah, temveč tudi za skupno raziskovanje področji, ki so slušatelju blizu oz. ga zanimajo.

Takšen način dela mi kot LanguageSitterki omogoča nenehno odkrivanje novih tematik ter pridobivanje določenih specifičnih znanj. Nikoli si nisem mislila, da si bom nekoč ogledovala videe, ki prikazujejo različne tipe ključavnic vhodnih vrat, poslušala o simptomih redkih bolezni ali poskušala razvozlati razlike med različnimi programskimi jeziki, ki jih uporabljajo programerji (vse to seveda v angleščini). Nikoli si nisem predstavljala, da bom vse te nove informacije vsrkavala z navdušenjem, zdaj pa jih kar požiram, ker imam možnost vse te tematike odkrivati v sodelovanju s strokovnjaki (in ljubitelji) s teh področij, saj jih individualno poučujem angleščino.

Medtem ko torej nekoga učim pravilne rabe angleščine, dobim na drugi strani nekaj nazaj, včasih celo veliko več, kot sama dam. Če zadovoljnim obrazom in očitno vidnemu napredku slušateljev dodam še kakšnega na novo pridobljenega navdušenca nad jeziki ter moje novo pridobljeno znanje na področju tematik, ki pred tem niso bile deležne moje pretirane pozornosti, je to vsekakor kombinacija, ki dokazuje, da poučevanje jezikov resnično bogati.

Kaja