LanguageSitter™, umivalnik in dve ne tako zelo različni zgodbi

Dejan Narančić je bil včasih sodni zapisnikar. Če bi ga poznali, bi se vam to zdelo hecno. Zdaj dela kot skrbnik družbenih omrežij pri eni od ljubljanskih agencij, ki se s takimi stvarmi pač ukvarjajo. Včasih je bil tudi bloger. No, saj je še vedno, le frekvenca objav se je zmanjšala na raven, ko se med enim in drugim zapisom lahko zamenja letni čas ali celo dva. Zato pa toliko bolj obsesivno tvita. Preko 33,6K duhovitih in družbenokritičnih tvitov in retvitov je že nanizal v branje svojim 2000+ sledilcem. Dejan ljubi tropsko sadje, pohištvo legendarnega Nika Kralja in lokalno politiko (gospodič je še do naslednjih lokalnih volitev občinski svetnik občine Borovnica, vnovična kandidatura pa še ni potrjena), k pisanju za naš blog pa smo ga povabili predvsem zato, ker si stanovanje in posteljo za Bežigradom deli z Aleksandro, LanguageSitterko™, ki je z nami že od samega začetka. Dejan, beseda je tvoja.

---

Preden sem se lotil pisanja tega blog zapisa, sem zložil oprano posodo. Preveril, če je žehta na balkonu že suha. Odkril, da je nastavek za WC papir razmajan, kar je bilo nujno treba takoj popraviti. Opral posodo. “Malo” gledal TV. Čez pol ure spet preveril perilo na balkonu in ker je bilo suho, vse zložil in pospravil. Zelo natančno.

Dejan Narančić

Pardon, na rokavu dveh debelejših puloverjev s kapuco sem odkril nekaj kvadratnih centimetrov blaga, ki še niso bili še čisto suhi. Debelo minuto sem celo posvetil vprašanju, če se mi to morda ne zdi zaradi mrzlega zraka? Odločil sem se, da ne, in da če se morata še posušiti do konca, morata nazaj na zrak, in če sta že suha, jima malo zraka ravno tako ne more škoditi. Ziher je ziher.

Zato sem puloverja odnesel na balkon in si vzel čas, da sem ju res skrbno obesil - tako, da tudi če bi kdo pogledal na balkon s ceste, ki gre mimo bloka, ne bo videti, da je puloverja obesil nekdo, ki to počne šele tretjič v dveh letih in pol, odkar živi s punco (in potem spet  postanek in vprašanje samemu sebi – je dve leti in pol? je več? je manj?).

Ura je bila nekaj čez polnoč.

Za vsak primer sem še enkrat preveril, če je nastavek za WC papir res dobro pričvrščen in če je morda še kaj posode v umivalniku.

Mačka sem nahranil ... kaj še? Nič.  Super. Zdaj bom končno lahko pis... ali pa ne. Ponovno sem se zleknil pred TV in zaspal ob dveh zjutraj, ko je Alex prišla s koncerta.

* * *

Za ta blog zapis ni bilo nobenega deadlina. Žrlo me je samo, ker sem Martu obljubil, da bom zadevo spisal že pred dnevi, a se nikakor nisem mogel spraviti k pisanju.

Tema zapisa naj bi bila, kako je živeti z LanguageSitterko™ (trivia: če je potrebno, preklinja v več jezikih kot posvojen otrok mornarja in tovarnjakarja), vendar se nisem in nisem mogel pripraviti do tega, da bi se zadeve res lotil. Malo stvar navdiha, malo stvar nabitega urnika, predvsem pa tega, da se stvari, za katere vemo, da bi jih morali storiti oz. da nas čakajo, ponavadi vedno lotimo malo z zamudo in z odlašanjem.

* * *

Službeni WC ... se opravičujem, ker spet pišem o WC-ju, ampak prisežem, da v tem prostoru ne preživim 23 ur na dan, čeprav ne vem, koliko vas bo temu verjelo po do sedaj prebranem.

Skratka – službeni WC. Pred časom smo se selili. Selitev je bila po eni strani zelo praktična, saj smo stroške najema v firmi zmanjšali za več kot polovico, po drugi strani pa je bila relativno neumen dogodek – selili smo se v stavbo čez cesto. Iz okna prejšnje pisarne smo dobesedno videli v našo bodočo pisarno, vendar stvari seveda nismo mogli zmetati skozi okno ali jih enostavno spustiti po zajli iz četrtega nadstropja v prvo nadstropje čez cesto.

Tako smo morali vse (in verjemite – šele ko se seliš, se zaveš, koliko stvari imaš) znositi v garažo, natovoriti v kombi, se zapeljati okrog stare stavbe do nove stavbe, kjer sicer obstaja dvigalo, ne obstaja pa dovoljenje za obratovanje dvigala, tako da je bilo potrebno vse stvari znositi po stopnicah (in verjemite – šele ko se seliš po stopnicah gor, se RES zaveš, koliko stvari imaš). In vsakič ko si prišel v prostore nove pisarne si skozi okno videl, kam se moraš vrniti po še več stvari in koliko teh stvari je še tam, tako da če kdo razume Sizifa, jaz razumem oba.

In ko smo se končno ustalili v teh novih prostorih, sem začel podrobneje spoznavati toaletne prostore.

Ker si skoraj obsesivno perem roke, točim vodo v grelec za potrebe kuhanja kave/čaja in polnim Flaško, da ne dehidriram, sem bil od začetka navdušen nad umivalnikom, ki je bil večji kot v prejšnjih prostorih. Konkretna, masivna stvar. Marsikdo si težko predstavlja, zakaj je to sploh stvar debate, ampak meni je bilo všeč – nič več gimnastike za moje dolge roke/grelec/Flaško pod čudnimi koti, samo da bi prišel do vode. Tu sem lahko skoraj naredil vse troje naenkrat, ker je bilo toliko prost... ah, sranje.

Kaj je to? Na tak ogromen umivalnik so pričvrstili neko kratko pipico, iz katere voda pada neposredno na odtok in škropi na vse strani, ne glede na to, kako močan je tok (no ja, bolj ko odpreš vodo, bolj škropi). Pa to ni za nikamor ... kombinacija pipe in umivalnika, ki je manj učinkovita kot slonska surla.

En dan sem naredil manjši test in pustil vodo teči medtem, ko sem si brisal roke. V pol minute je zadeva uspešno poškropila vseh šest kvadratnih metrov tal. In mene do kolen.

“Ja, ja, sitno, vemo, ampak kje je poanta? Kakšno ima to zvezo z LanguageSitter™?”

Ne bi pisal, če je ne bi imelo. :)

* * *

Svet se je v zadnjih letih ogromno razvil, predvsem kar se globalizacije tiče. In razvija se še naprej. Znanje enega ali večih jezikov postaja vse bolj pomembno tako za posameznike, ki si gradijo kariero na vse bolj odprtih in povezanih trgih, kot tudi za posameznike, ki na teh omenjenih trgih gradijo svoja podjetja in si želijo uspehov.

Zato se je, čeprav je v naravi večine, da s stvarmi odlašamo dokler se le da oziroma dokler “ne najdemo nekaj časa”, dobro ustaviti in oceniti, ali je (boljše) znanje enega ali več tujih jezikov za nas prednost ali nekaj, brez česar bomo vseeno zmogli.

Seveda lahko še naprej ne razmišljamo o tem in pospravljamo posodo, gledamo TV, pričvrstimo vse, kar je razmajanega v stanovanju (in potem potrkamo na vrata še sosedom, če imajo kaj takega) in kot obsedeni tipamo, ali so cunje res suhe ali jih je potrebno še malo sušiti, ampak slej ko prej pridemo v situacijo, ko bomo soočeni z odgovorom na zgornje vprašanje. In lahko si predstavljate, da je veliko bolje (in v kakšni prednosti ste vi/vaše podjetje), če smo takrat na to vprašanje popolnoma pripravljeni in imamo čudovit odgovor.

Ta čudovit odgovor v jezikovnem smislu se da seveda doseči na različne načine, ampak če se dotaknemo pradavne internetne modrosti, kjer “ne moreš ocenjevati ribe po tem, kako dobro lahko spleza na drevo”, se lahko opomnimo, da niso vse metode učenja jezikov enake in enako učinkovite in tako lahko z izbiro napačne možnosti za učenje jezikov storimo to, kar je storil hišnik za omenjeni umivalnik z napačno pipo – lahko bi bilo super, ampak je daleč od tega.

No, kar se mene tiče, lahko zagotovim, da LanguageSitter™ ne bo ničesar hendikepiral z generično izbiro in ponudbo (a la “enako za vse”), saj je vse - od ur, do materiala in lokacije učenja pripravljeno individualno in v sodelovanju s slušateljem za kar najboljšo motivacijo in rezultat.

Kot nekdo, ki živi z LanguageSitterko™, pa lahko povem tudi, da so le-te strastne, tako glede jezika, kot tudi glede poučevanja. Po tem, kar sem videl in slišal, se slušatelji učijo točno tisto, kar potrebujejo in kar jih zanima, zato od ure do ure vidno napredujejo, kar se pozna tudi na samozavesti, ko začnejo pridobljeno znanje samostojno uporabljati  - praviloma že v času trajanja programa.

In verjetno bi pri LanguageSitter™ znali tudi izbrati boljšo pipo od te, ki jo je izbral naš hišnik.

Dejan Narančić