|
Avtor: Manca Pangerc Kje so pravila?Ne vem, kje začeti, ker je to moj prvi blog. Pismo, ali so kje kakšna pravila za to? Tipična lingvistka: dajte mi pravila, izjeme, izjeme izjem in naredim čudež. Pa saj nekaj izkušenj s pisanjem dnevnika pa že imam iz najstniških dni; ampak tistega ni bral nihče razen mene. No, morda še sestra, na skrivaj.  Vedoželjni garač Mislim, da lahko preskočim svoja najstniška leta in nadaljujem z razgibanim študentskim obdobjem. Med drugim sem takrat začela tudi poučevati. Nedavno sem zaključila magistrski študij prevajalstva, ki se natančno posveča trem jezikom, in sicer slovenščini kot maternemu jeziku, ki ga kot vemo tudi marsikateri naravni govorec ne obvlada popolnoma, ter angleščini in nemščini kot enakovrednima tujima jezikoma.  Študij vedoželjnim garačem ponuja veliko, saj spretno povezuje prevodoslovje z lingvistiko, a na nobeni točki ne zapluje v pedagoške vode. To me niti ni motilo, saj sem od kar pomnim govorila, da nikoli, ampak res nikoli, ne bom učiteljica. Ampak življenje je tako sladko nepredvidljivo in polno presenečenj … Nisem pedagoginja Še v času dodiplomskega študija, pred nekaj več kot štirimi leti, me je dobra prijateljica in kolegica s faksa vprašala, če bi priskočila na pomoč pri poučevanju angleščine v centru aktivnosti za tretje življenjsko obdobje. Število interesentov v na relativno novo nastalem centru je namreč hitro naraščalo in okrepitve so bile še kako dobrodošle. Da bi bila jaz učiteljica/profesorica/„turšica“/„prfoksa“/vodja tečajev ali kako se temu sploh reče? (Zdaj nedvomno preferiram izraz jezikovni trener, ki ga uporabljajo ustanovni očetje in matere (Politična korektnost mora biti!) jezikovne agencije LanguageSitter®.) Zaradi zgoraj omenjenih karakteristik študija me je ob ponudbi spreletel dvom in dobršna mera skepticizma. Ali jaz to sploh znam? Pa saj nisem pedagog! Pedagog ni enako dober učitelj Študentsko delo v centru sem naposled (ob spodbudi prijateljice) sprejela, vendar sem si zatrjevala, da če mi ne bo všeč, moje kompetence pa nezadostne, vem, kje so vrata. Kmalu sem ugotovila, da takšni radikalni ukrepi ne bodo potrebni, saj sem poučevanje v trenutku vzljubila. Pa saj ni čudno, za takšno gofljo kot sem jaz, ki ji spotlight prija, je bil to nekako domači teren. Seveda je bilo pomembno tudi to, da je bil feedback že takoj dober, kar je spodbudilo moje zanimanje in željo po prenašanju znanja med znanja željne. Zavedla sem se, da pedagoška izobrazba ne pomeni prav veliko. Če imaš žilico in občutek za podajanje vsebin in razlaganje na čim bolj enostaven, logičen in stranki prilagojen način, se lahko brez težav kosaš z učitelji, ki imajo pedagoško izobrazbo.  Tako se je počasi oblikoval moj pristop k poučevanju. Kmalu sem začela poučevati še drugod in najbolj me je veselilo, da je bilo vse skupaj zelo razgibano. Ne bi prenesla rigidnosti in monotonosti. Resda sem ponekod morala slediti vsebinam iz predpisanega učbenika, ampak nisem imela občutka, da sem omejena pri načinu oz. metodi poučevanja. Danes poučujem oba tuja jezika in raznolike ljudi z različnimi stopnjami znanja. Kot vedno rada poudarim, je moj najmlajši učenec star le tri leta, najstarejša učenka 80, vmes pa se zvrstijo še druge starosti. In tukaj še kako do izraza pride prilagojeno poučevanje. Prilagajanje posamezniku, ciljni skupini, interesom, željam za prihodnost, rabi. Ugotavljala sem, kako omejeni so bili pravzaprav učitelji v šoli in posledično tudi mi, učenci. Klika je naredila prvi klik V svojem svetu, ki se je vedno bolj večal, sem kaj kmalu naletela tudi na LanguageSitter®. Mislim, da me je najprej pritegnil ravno njihov oz. zdaj lahko rečem naš (zagotovo bom požela val odobravanja, da čutim pripadnost firmi) slogan: Prikrojeno učenje jezikov. Ena poved, ki pove zelo veliko. Presenetljivo, kako zelo je to podobno mojemu mišljenju.  Imam občutek, da me je delo našlo samo od sebe. Takoj sem se navdušila nad to iz množice izstopajočo jezikovno agencijo in urno poslala mail z vso potrebno „solato“. Špela Pirc (trenutno moja najljubša cimra – spet plus pike zame), ki je takrat že sodelovala z LanguageSitterjem®, je zame zastavila dobro besedo in kar hitro sem bila on board. LanguageSitter® filozofija mi je bila blizu, zato sem z veseljem požirala njihove napotke in nasvete ter srkala dodatno znanje. Kmalu mi je bil dodeljen tudi prvi, sicer za LanguageSitter® malo manj tipičen tečaj, tj. skupinski tečaj. S Špelo sva se tako več mesecev od ponedeljka do četrtka skupaj vozili na kreativno računalniško podjetje Klika, kjer sva nadobudne in energije polne IT-jevce učili nemško.  Vzdušje na firmi je bilo odlično, okolje je združevalo delavnost in sproščenost, tečajniki so bili zabavni in vztrajni in prav nič nama ni bilo težko vstajati ob 7h zjutraj (opomba: to je za prevajalca in predavatelja izredno zgodaj). Navdušilo me je to, da sem lahko vse vsebine tečaja izbirala sama, bila sem sam svoj šef, pri tem pa so me seveda vedno vodili tečajniki in moja zdrava, logična, kmečka pamet. Sem LanguageSitterka®! Še danes vem, da nikakor nisem pedagog oz. bolje rečeno nisem učitelj, ki mu šolski sistem s taktirko maha pred nosom in diktira ritem. Jaz raje enkrat igram pozavno, drugič violino. Enkrat hitro, drugič počasi. In vedno v takšnem ritmu, ki kar se da ustreza osebam, ki jih učim. Sem LanguageSitterka®.  Nikoli si ne bi želela učiti ljudi, ki se za to ne odločijo prostovoljno. A ko nekdo samoiniciativno izrazi željo po znanju ali poglabljanju znanja angleščine in nemščine, mu z največjim veseljem priskočim na pomoč. V tem procesu se tudi sama neprestano učim in nadgrajujem. Vedno pravim, da se vse življenje učimo in da človek nikoli ne zna vsega. Ravno zato je ta poklic tako izjemen. Človek raste in raste in raste. Vsaka nova izkušnja prinese obilico novih znanj iz najrazličnejših področij in odpira vrata v do nedavnega še nepoznani svet.
1 Comment
Teta
4/2/2016 07:34:58 pm
Rada bi bila tvoja učenka :) Leave a Reply. |
