|
Avtor: RAMBO Začnimo s srečnim koncem Ha, naslov je namerno nemarno zavajujoč. Pravzaprav nihče ni bil ugrabljen, omenjena Madžarka pa ni prav nič srborita. No, vsaj ne preveč.  V četrtek, 24. septembra, so na Osnovni šoli Kolezija praznovali evropski dan jezikov. Prosili so nas, da učencem šestega razreda predstavimo madžarsko kulturo in jezik, mi pa smo jim z veseljem ustregli. Na zgornji fotki lahko vidite zadovoljno LanguageSitterko® Anito, ki je presrečna, da so se njeni mulčki na končni predstavitvi, za katero so vadili vse dopoldne, dobro odrezali. Zakaj so se nekateri šestošolčki med vajo za nastop skrili pod šolske klopi in zakaj Anita prisega na brutalno nasilno kuhanje golaža, si preberite v nadaljevanju. Nazaj v šolo Po jutranji kavici v zbornici (in naj vam povem, da se odrasel osebek še vedno počuti izjemno nelagodno, ko vstopi v ta volčji brlog), smo se odpravili dogodivščini naproti. Naloga: v štirih šolskih urah (ta koncept nam LanguageSitterjem® počasi postaja tuj, saj je pri nas ura pač ura in je dolga 60 minut) šestošolkam in šestošolcem predstaviti madžarsko kulturo, zgodovino, kulinariko in seveda jezik, na koncu pa jih pripraviti na (folklorni) nastop pred celotno šolo. Uf, izziv!  Razredničarka Petra je Anito, ki zase pravi, da ona pa že ni za otroke in da pravzaprav ne ve, če bo celotna zadeva sploh funkcionirala, mulčkom in mulkam prijazno predstavila. Ura je bila še zgodnja in kar nekaj jih je bilo še močno zalimanih.  Vseeno so se navdušeno lotili prve zahtevne naloge v dnevu in šolske klopi premaknili tako, da so se lahko posedli po skupinah. Anita je še zadnjič zapozirala in pokazala navdušen in zobat nasmeh, nato pa se je akcija začela.  Šola je dobrodušno odmerila tri kose svojih najbolj elitnih specialistov s področja angleščine, ki so se nam pridružili v obliki treh devetošolk. Prav veliko dela pa niso imele, saj so šestarčki brez težav razumeli, kar jim je Anita povedala v angleščini. Predelali smo vse v zvezi z Madžarsko, česar smo se spomnili: geografijo, zgodovino, kulturne (in manj kulturne) zadeve, znane osebnosti in jezikovne posebnosti. Najbolj pa je mlade ume navdušilo poglavje o madžarski kulinariki in specifičen način priprave pravega madžarskega golaža. Anita sicer pravi, da njena mama golaž pripravi drugače, ampak prepričani smo, da nas bo kmalu poklicala ravnateljica OŠ Kolezija in nam sporočila, da se starši pritožujejo, da njihovi otroci zaradi nas zdaj na polno pacajo po kuhinji in uporabljajo nekoliko nekonvencionalne kulinarične metode ... ko smo že pri hrani - je kdo lačen? Malica, old-school malica Blebetanje o hrani je mladino ošibilo in potrebna je bila pavza. Tudi mi smo si privoščili malico - ampak z eno napako. Namesto, da bi jedli šolski namaz in pili šolski čaj iz kovinskih šolskih skodelic, kar smo prav nekako pogrešali, so nas nekoliko bolj fino postregli kar v zbornici, ki ob drugem obisku ni bila več tako zelo strašljiva.  Drugi polčas  Po tem, ko smo se vsi (za natanko tri minute) naučili šteti do deset po madžarsko, so se začele resne priprave na nastop.  Izdelava madžarskih zastav se je pri marsikomu izkazala za izziv, saj je pravzaprav zelo pomembno, s katere strani zastavico zalepiš na palčko. Ko so imeli vsi junaki in junakinje svoje zastavice izdelane, je v učilnici naglas zaplapolalo. Do tu je dan potekal dokaj gladko, potem pa se je zataknilo.  Anita je naznanila, da bo nastop pred ostalimi učenci osnovne šole pravzaprav tradicionalni madžarski ples. Ojej! Trije dečki so se skoraj isti trenutek skrili pod mizo. Dobesedno. Tisti, ki so ostali v stoječem položaju in privolili v sodelovanje, pa niso bili najbolj navdušeni nad idejo, da bi morali plesati z dekleti. Na koncu so tremo seveda premagali, se naučili korake in vseh šest generalk v učilnici mojstrsko opravili. So bile pa vaje cel cirkus in še dobro, da sta razredničarka Petra in šolski psiholog Darko navdušeno plesala zraven in otrokom pomagala ujeti ritem in korake.  Konec dober, vse dobro! Čeprav so se otroci tekom dneva kar nekaj naučili o madžarskem jeziku, je njihova končna predstavitev minila skoraj brez besed. Navalili so na oder, odplesali kot tavelki, na koncu pa glasno zavpili: "Köszi! Sziasztok!"  Bilo je prav fino in z veseljem še kdaj pridemo! Köszi! Sziasztok!
0 Comments
Leave a Reply. |
